Piknik Lokovica 2015

Utrinki z piknika v Lokovici (30.5.2015).

Ne bom več razmišljal o odmevih besed kot so aroganten, napihnjen in o besedah, ki so podobnega pomena. Naj se potrdi tisti stari izrek »kritike so, a karavana gre naprej«. Zakaj bi nas skrbelo v naprej? Pa saj smo kot ljudski rod prav z našo nevoščljivostjo toliko tega uničili, da nam tudi tisto najbolj sveto ni ostalo nedotakljivo. Prav prve dve besedi (aroganten in napihan) v kombinaciji z nevoščljivostjo naredijo iz nas osebe, ki mislijo, da so večje od Boga. Kolikokrat se je to že v živo potrdilo? Ja, tudi jaz sem človek! Tudi jaz nisem imun na te besede. Ne bi bil iskren, če ne bi priznal, da se tudi sam vedno to sprašujem. Koliko iskrenosti imam v sebi in ali imam pravico preskočiti obsojanje?

Kot sem rekel v uvodu, da ne bom razmišljal o odmevih teh besed, ponovno potrjujem in dajem možnost, da me drugi po teh besedah ocenijo. Zato, da bi dobili argumente in dejstva, bom začel s sledečim.

Ali je arogantno, če povem, da nas je na pikniku bilo 40 odraslih oseb (večinoma naših članov), bilo je tudi nekaj simpatizerjev našega dela in delovanja kot društva.

Jasno je, da moram izpostaviti tudi naš podmladek, naše otroke, ki jih je bilo 10. Mogoče je vzvišeno, če povem, da so otroci imeli polna srca in vesele oči. Ali je nevoščljivo, če povem, da smo se imeli fenomenalno.

Izziv obstaja. Stisnite zobe, zberite misli in naj se obsodbe začnejo. Seveda, če so potrebne. Karavana gre naprej. Nekaj dni pred piknikom je bilo slabo vreme. Nam je Blaženi podaril enega boljših dni. Zakaj da to ne izpostavimo? Vse planirane aktivnosti so bile opravljene brez problemov. Dostava, pečenje, športne aktivnosti, gostija, glasbeni vložki ter otroške igre. Vse je teklo kot po tekočem traku.

Imeli smo tudi dva slavljenca. Dva naša člana sta slavila obletnice življenja. Število let puščamo za radovedne, a slavljencema naj življenje še naprej poklanja lepoto, ki jo bosta znala uživati. Živeli!

Imeli smo tudi literarni vložek. Naš član Šimo Lukić je tudi tokrat pripravil pesem. Če vsemu temu dodamo Božji blagoslov »dež«, ki nam jo je poslal, da nam posveti lepoto, lahko sklenemo krog naše bajke.

Naša zgodba se ne more primerjati z znanimi zgodbami, ampak zato je to naša zgodba in mi živimo v njej. Eden dan druženja, možnost da vso energijo damo iz sebe. Možnost, da govorimo, a da nas ni strah, da je to preglasno.

Aktivnosti, ki nam lahko vzamejo nekaj gramov telesne teže, ki nas včasih preveč bremeni. Narava, ki nam dokazuje, da nam je prijatelj in da naj pazimo na njo.

To vse skupaj spodbudi človeka, da ne more ostati ravnodušen. Takšna situacija tudi pri ljudeh, ki jim je usoda vzela moč govora, izzove reakcijo, da z mimiko poskušajo vseeno nekaj o tem povedati. Samo kameno srce nima reakcijo. Ampak tudi kamen včasih poči.

Zato hvala celotnemu društvu za udeležbo in hvala dragemu Bogu, da nam je omogočil, da smo preživeli tako lep dan. Kot predsednik uprave društva Vas pozivam, da pridete tudi v bodoče na podobna druženja.

Predsednik hrvaškega kulturnega društva Velenje,
Mijo Dujmović